Confine aperto

Confine aperto

Koncertni cikel

Sodelovanje predstavnikov različnih ustvarjalnih ozadij in področij (od klasičnih, do subkulturnih, glasbenih in literarnih) v okviru koncertnega cikla Confine aperto omogoča združevanje in preseganje glasbenih žanrov (jazz, sodobna komponirana glasba, improvizacija, elektroakustična glasba). Z interakcijo razlik in drugačnosti dosega izmenjavo izkušenj, spodbuja raziskovanje, komunikacijo in odprtost v snovanju.

 

Tokrat muzicirajo:

Luciano Maggiore - revox in Dominique Vaccaro - elektronika
Ilia Belorukov - saksofon in Irena Tomažin - glas

 

LUCIANO MAGGIORE (Palermo 1980) živi in dela v Bologni. Glasbenik in filmski ustvarjalec.  Njegova glasba se močno navezuje na uporabo magnetofonskega traku v vlogi čistega elektronskega dispozitiva z raznimi možnostmi manipulacije.
Za njegove nastope je značilna močna medsebojna korelacija volumna in kvantitete informacij, ki se tkejo med zvočniki, ušesi in prostorom. Bistvena vprašanja, ki ga zanimajo so: lepota, kontemplacija, odnos med zvokom in arhitekturo, zvočno iluzorni efekti, improvizacija, kontinuum, konkretna glasba in množica naklučij, ki se tu in tam rojevajo med performansom.
Sodeluje z založbo Incudine records, Palustre, Radical Matters, Boring Machines.
http://sites.google.com/site/maggioreluciano/bio

DOMINIQUE VACCARO, skladatelj, ki se vpisuje v polje konkretne glasbe, in vizualni umetnik. Raziskuje številne možnosti magnetofonskih trakov, spretni manipulator snemalcev in analognih nosilcev zvoka. Je avtor glasbe in sonorizacije kratkometražnih filmov, performansov in gledaliških predstav. Je član gledališke skupine Angstarbeiter in elektroakustičnega kvarteta Auriga.
http://soundcloud.com/dominique-vaccaro

ILIA BELORUKOV (rojen 1987) je ruski saksofonist in elektrofonik, ki deluje v polju svobodne improvizacije, free jazza, noisa in elektroakustične glasbe. Sodeloval je s številnimi glasbeniki s celega sveta, najrazličnejših zvrsti, od hardcora do sodobne akademske glasbe, s plesalci, vizualnimi in gledališkimi umetniki.
Predstavil se je na številnih mednarodnih festivalih. http://www.myspace.com/belorukov

IRENA TOMAŽIN je vsestranska umetnica, plesalka sodobnega plesa, igralka, performerka in glasbenica. Njen glas je telesen, vzpenja se, plete in pada skozi telesna občutja, premike, čustva, razpoloženja, slišati ga je v gibanju njenega telesa in v scenskem prostoru. Eksperimentalna širina njenega glasu je materialna, saj je povsem odvisna od njene navzočnosti na odru, izvajalske moči in intenzivnosti uprizarjanja.
http://it-irenatomazin.bandcamp.com/
http://soundcloud.com/it-irena-tomazin

 

 

 

 



Podrobneje: 

Ilia Belorukov (rojen 1987) je ruski saksofonist iz Saint Petersburga. Dela v polju svobodne improvizacije, free jazza, noisa in elektroakustične glasbe. Ukvarja se z eksperimentiranjem zvoka alt saksofona in flavtofona.

Sodeloval je z naslednjimi glasbeniki: David Stackenäs (Sweden), Lucio Capece (Argentina), Ignaz Schick (Germany), Darius Čiuta, Arturas Bumšteinas, Arkadij Gotesman (Lithuania), Topias Tiheäsalo, Janne Tuomi (Finland), Edyta Fil, Rafal Mazur (Poland), Thomas Buckner, Eyal Maoz (United States), Yuriy Yaremchuk, Alla Zagaykevich (Ukraine), Vladislav Makarov, Roman Stolyar, Alexei Borisov, Vyacheslav Gayvoronskiy, Sergey Letov, Alexey Lapin (Russia), Edgars Rubenis (Latvia) in drugimi. Sodeloval je pri projektih: Wozzeck, Wooden Plants, Les Phares, Dots & Lines, Punktieren. Muziciral je tudi z glasbeniki drugih zvrsti, od hardcora dosodobne akademske glasbe, s plesalci, vizualnimi in gledališkimi umetniki. Predstavil se je na mnogih festivalih: Jazz.Ru 10th Anniversary (Moscow); SKIF-12 (Saint-Petersburg) ; Aposition-4 (Saint Petersburg); Electro+Mechanica II (Saint Petersburg); Budapest Spring Festival (Budapest); GES21 10th Anniversary (Saint Petersburg); Noise & Fury 8 (Moscow); Gogolfest 2009’ (Kiev); Body Navigation V (Saint Petersburg); Electromechanica III (Saint Petersburg); Jauna Muzika 2010’ (Vilnius & Klaipeda); Angelica 2010’ (Bologna); SKIF-14 (Saint Petersburg); Teni Zvuka 2010’ (Saint Petersburg); Porto Franco (Ivano-Frankovsk); Baba Fest 2010’ (Rome).

Dominique Vaccaro
Dominique Vaccaro, skladatelj, ki se vpisuje v polje konkretne glasbe in vizualni umetnik. Raziskuje številne možnosti magnetofonskih trakov, spretni manipulator snemalcev in analognih nosilcev zvoka. Je avtor glasbe in sonorizacije kratkometražnih filmov, performansov in gledaliških predstav. Je član gledališke skupine Angstarbeiter in elektroakustičnega kvarteta Auriga.
Od 2007 je član (bil je tudi ustanovitelj) Sant’Andrea ojačevalcev, prireditveni prostor za sodobno glasbo.

Luciano Maggiore (Palermo 1980) živi in dela v Bologni.
Glasbenik in filmski ustvarjalec razvije tehnike vpletanja, kjer efimerno, iluzija in monumentalno sobivajo in povzročajo perceptivne premike in dezorientacije.
Njegova glasba se močno navezuje na uporabo magnetofonskega traku v vlogi čistega elektronskega dispozitiva z raznimi možnostmi manipulacije .
Za njegove nastope je značilna močna medsebojna korelacija volumna in kvantitete informacij, ki se tkejo med zvočniki, ušesi in arhitekturo. Bistvena vprašanja, ki ga zanimajo so: lepota, kontemplacija, odnos med zvokom in arhitekturo, zvočno iluzorni efekti, improvizacija, kontinuum, konkretna glasba in množica naklučij, ki se tu in tam rojevajo med performansom.
Sodeluje z založbo Incudine records, Palustre, Radical Matters, Boring Machines.


Irena Tomažin je bolj poznana kot koreografinja in plesalka, videna v številnih predstavah. V solistični predstavi Kaprica je začela eksperimentirati z glasom. Z melodijami, teksti in glasovnimi materiali, ki so nastali znotraj predstave, je nadaljevala svoj eksperiment, h kateremu je povabila nekaj glasbenikov. Korak dalje pa predstavlja njen solistični recital za glas in diktafona, v katerem smelo plete zgodbo skozi primarno človeško zvočilo- glas. Njen glas ni šolan glas, ki temelji na čisti artikulaciji in tehnični briljanci. Prej nasprotno, moč svoje izraznosti črpa ravno v nemoči artikulacije, v njenih nenehnih poizkusih vzpostalvljanja, s tem pa večkrat zaplava iz polja pomenskosti v polje zvočnosti. Gre torej za krhek glas, glas, ki se išče, a ima čustveno in izrazno bogat potencial. Hkrati pa gre tudi za odtujeni glas, ki z snemanjem na trak diktafona postaja akuzmatični objekt, odtujen od telesnosti, ki skozi repeticijo zvočnih zank in manipulacijo traku ponovno vstopa v pomensko členjeno strukturo pripovedi. V dramaturškem loku (zvočne) pripovedi Irena Tomažin spretno, na trenutke presunljivo, drugič pa otroško igrivo uporablja različna sredstva. Od členjenja napevov iz sfere popularne glasbe, teatralnega pripovedništva do igranja z zlogi in ritmiko besed, demontažo besed v stilu literarnih modernizmov in avantgardizmov prejšnjega stoletja in redukcijo glasu na sopenje, tleske in vzdihljaje. Pri tem omogoča, da več glasov spregovori hkrati, v sozvočjih in kakofonijah. Čeprav lahko njeno ustvarjanje povežemo z bolj znanimi sodobnicami (denimo z Meredith Monk) je njen nastop samosvoj v otroški igrivosti, ki je občasno sposobna tudi iskrive samorefleksije (nekje vprašljivo pove/ zapoje: ’’V mojem glasu ni glasbe’’).

« Napovednik|Glasba

Center kulture Španski borci, Zaloška 61, 1110 Ljubljana
Blagajna je odprta med delavniki od 17. do 19. ure ter uro pred prireditvami.
blagajna@spanskiborci.si / tel.: +386 (0)1 620 87 90

 

Produkcija: Zavod Sploh

Luciano Maggiore - revox in Dominique Vaccaro - elektronika
Ilia Belorukov - saksofon in Irena Tomažin - glas
 


Mala dvorana

Trajanje: 60 minut

 

Center kulture Španski borci
Zaloška 61
1110 Ljubljana

Blagajna:
+386 (0)1 620 87 90

Uprava:
+386 (0)1 620 87 84

Email:
info@spanskiborci.si

Zemljevid

Kako do nas