Gracije

Gracije

Sleči golo telo. Popolnosti. Spola.

Po stoletju osvobajanja, preizpraševanja in pokvirjanja ospoljenega telesa, norm in vlog ter lepote – natančneje, ženskosti, ne glede na spol – se zdi, da kulturo še vedno preganja koncept ‘milosti’. Ta visoki, minljivi ideal ‘ravno pravega’ videza, drže in obleke, tiste popolne mere, proporca, odtenka in teksture, s katerim je buržoazno 19. stoletje ‘počastilo’ zgodovino, dosegljiv le v sublimnem marmornatem kiparstvu neoklasicizma. Zaobračanje in razgrajevanje vlog in norm je eden od načinov ponovne konceptualizacije ‘milosti’, a kaj če obstaja neko drugo, radikalnejše orodje, s katerim telo slečemo ne le spola, temveč popolnosti?

Človečnost humorja.

Gracije (2018) so navdihnile Tri gracije (1812-1817), kip Antonia Canove. Delo črpa iz mitologije. Zevsove tri hčere – Evfrozina, Aglaja in Talija, izžarevajo radost, sijaj in blaginjo. Tri moške figure stopijo na oder v prostoru in času, razpetim med človeškim in abstraktnim: prostor, kjer se srečata moškost in ženskost, brez vlog, in plešeta v ritmu same narave. Trem izvajalcem se pridruži koreografinja Silvia Gribaudi, ki se rada opredeljuje kot ‘avtorica telesa’. Njena poetika nepopolnosti povzdigne v umetniško obliko z neposrednim, krutim in empatičnim komičnim slogom, ki prestopa meje plesa, gledališča in uprizoritvenih umetnosti.
 

Večkrat nagrajena italijanska koreografinja Silvia Gribaudi je turnejo po naših krajih pričela septembra z nastopom na Fronti, festivalu sodobnega plesa v Prekmurju. Pred nastopom v Španskih borcih, kamor so jo En–Knap povabili v sodelovanju s Kinom Šiška, bo nastopila v partnerski instituciji - Hrvatskem kulturnem domu na Sušku v Rijeki (HR) v sklopu mreže Pan-Adria.

Silvia Gribaudi se v svoji praksi osredotoča na raziskovanje družbenega vpliva teles, pri čemer v središče svojega ekspresivnega jezika, postavljenega na dialogu med občinstvom in izvajalci, umešča humorno perspektivo. Njene produkcije so bile predstavljene na številnih nacionalnih in mednarodnih festivalih in so rezultat ustvarjalnega procesa, ki se osredotoča na dialog in poetično srečevanje s specifičnimi umetniki, plesnimi skupinami in skupnostmi.

Za projekt "A CORPO LIBERO" (2009) je prejela nagrado Premio Giovane Danza D’Autore, z R.OSA (2017) se je potegovala za Premio UBU za najboljšo plesno predstavo in Premio Rete Critica. Je dobitnica nagrade Premio CollaborAction#4 2018-2019, finalistka na Premio Rete Critica 2019. Z Gracijami je postala zmagovalka Premio DANZA&DANZA 2019 za najboljšo italijansko produkcijo in dobitnica nagrade Premio Histryo Corpo a Corpo 2021.

 

« Napovednik|Ples in gledališče