Krogi na pet, improvizirani plesni koncert

Zgodba dogodka Krogi na pet je zgodba o vzorcih in odnosih. 

O tem, kako nič ne more ostati stalno, če želimo plesati, če se želimo igrati, če želimo (do)živeti. 

Dogodek Krogi na pet je sosledje improvizacij na predhodno začrtane vzorce. Vsaka improvizacija traja pet minut.   Osnova vseh je ritem seguiriya, ki izhaja iz flamenka in se prav tako šteje na pet. 

Anja, Luka in Mario se bodo v krogih plesa in glasbe prvič srečali z Vidom, Andrejo in Igorjem. Obuti ples, sintetizatorji, kitara, tolkala, vokal, sezuti ples, svetloba. V iskanju skupne govorice vsak nekaj prinese in vsi nekaj odnesemo. Po mnenju avtorice mora ples imeti povezavo z življenjem, če naj bo smiseln. Kar povezuje ples z življenjem so vzorci, ki so tudi glavni predmet avtoričine plesne študije in glavna tematika dogodka. Posebej pa jo zanima povezava vzorcev z odnosi; kako destruktivni so lahko, če se jih ne zavedamo in kako nas lahko po drugi strani varujejo in podpirajo, če se jih naučimo ozavestiti in sodelovati z njimi. 

“Če ples nima povezave z življenjem, nima smisla.”

Ko živa stvar naleti na vzorec in se vanj ujame, ga zaradi svoje narave delovanja ponavlja… in tako ponavljanje postaja konstanta. Ponavljanje pa že samo po sebi ustvarja razliko, a šele v stiku z drugim. Šele v odnosu pogosto ugotovimo, kaj je zares bistveno in kaj (brez problema) odpade. Namreč, kot pravi nemški psihoanalitik Erich Fromm, »drug na drugega ne moremo ne reagirati«. 

Anja srečanja z glasbeniki in plesalko razume kot instantno komponiranje v odnosu med vzorcem in improvizacijo, kjer pretekle strukture v nastajajočem prostoru transformacije razpadajo in se zopet tvorijo na drugačne načine. Človeška kompulzija ponavljanja je neizogibna, nezavedne strukture pa se lahko spremenijo šele, ko jih ozavestimo in razumemo. 

 »Ne plešem flamenka, ampak samo plešem«, pravi Anja, »flamenko je postal moja nezavedna struktura«. 

Zato ne želi izpostavljati tehnike ampak osvetliti odnose med ustvarjalci in ponavljanja ter razlike, ki jih prečijo. Prostorsko-časovna razgradnja poteka v obratni smeri od klasične gradnje flamenko kompozicije. Plesno tehniko razumemo kot skupek utelešenih in ponotranjenih form, ki delujejo kot varnostna mreža, skozi katero telo pripoveduje svojo zgodbo. Krogi na pet odpirajo prostor, v katerem prepustimo ples in življenje toku in zaupamo, da se bo v široko razpeto mrežo koreografskih in glasbeno-kompozicijskih drobcev navsezadnje tudi nekaj ulovilo.