Na začetku

Delo Ermire Goro raziskuje napetost med tokovi, ki nas nosijo, in impulzom, da bi se gibali drugače, v formi sprotnega pogajanja. Nastopajoči se gibljejo skupaj znotraj skupnega koda, vendar vsaka gesta v sebi nosi možnost odmika: možnost oklevanja, upora, izbire druge smeri. Izstopiti iz vzorca pomeni tvegati, da onkraj njega zaidejo – navadno v samotnem spodrsljaju, ki pa se tu in tam – instinkt ali naključje? – uspe razširiti v kolektivno stanje.

Odrski suspenz je težko razrešljiv in odmeva v širše stanje nelagodja, v katerem strukture vztrajajo, četudi napete do svojih skrajnosti. Ermira Goro spodnaša ustaljene predstave o identiteti kot kulturno predpisanem vedenju, normah in vlogah tako, da vzpostavi pogoje za nestabilnost. Nemir najde svojo edino razrešitev prav nestabilnosti: v stanju, ko telo zdrsne iz tistega, kar se je naučilo ponavljati, in za hip pokaže drugačen način bivanja.

Ermira Goro razvija interdisciplinarne prakse na področju plesa in performansa, kjer telo postaja prostor pogajanja in transformacije. Njena umetniška pot se je začela v Albaniji in Grčiji in se nadaljevala v New Yorku, kjer so srečanja z mednarodnimi plesnimi scenami pomembno zaznamovala njen koreografski razvoj. Goro sodeluje z umetniki in institucijami v različnih kontekstih: giblje se med koreografskim ustvarjanjem, nastopanjem in pedagoškim delom. Več let je bila, kot plesalka, mentorica ter asistentka pri raziskovanju in koreografiji, ključna članica britanske skupine DV8 Physical Theatre.

En večer. Dve predstavi. 

Sodelovanji koreografov Ermire Goro in Smaïla Kanoutéja s plesno skupino En–Knap sta del enega plesnega večera z naslovom Telesa identitete, identitete telesa. 

Dve samostojni deli identiteto razumeta kot nestabilno razmerje med telesom, osebnim imaginarijem ter družbenim kontekstom, ki se izrisuje in prevprašuje skozi plesni gib – identiteta se vzpostavlja kot dinamična konfiguracija, podvržena ponovitvi, prekinitvi in spremembi. V obeh delih je telo mesto zapisa – oblikovano z dediščino in spominom, prežeto z željo, prežarjeno s kolektivno energijo, a nikoli povsem zamejeno z njihovimi okviri. Identiteto hkrati označuje in presega: jo vzpostavlja, a ji obenem uhaja. V tej napetosti gib postane prostor artikulacije tega, kdo smo, kdo lahko postanemo in kako sobivamo – vprašanja, ki se ne odpirajo zgolj na družbeni ravni, temveč tudi znotraj skupine šestih plesalcev, kolektiva na meji med že oblikovanim in še neizrečenim. Plesni diptih je namreč prvi projekt Mattie Casona v vlogi novega umetniškega vodje ansambla.