Neforma #128

Eva Mulej Vrabič (Oka), Filip Štepec, Carolina Alessandra Valentini  in Nina Virant

Naj za trenutek odloži delo … 1. maja vsako leto praznujemo praznik dela v večini držav sveta, izjema so ZDA, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija in Velika Britanija, ki imajo svoje, drugačne oblike, poimenovanja in datume tega praznika. Zanimivo, ne? Praznik izvorno obeležuje krvave demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, znane kot Haymarketski izgred. Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez je po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila osem policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ubojem več deset ljudi.

Leta 1929 je Nemška socialdemokratska stranka prepovedala letne delavske demonstracije v Berlinu. Nemška komunistična partija, ki je bila v tistem času najmočnejša stranka v Berlinu, je kljub temu sklicala prvomajske demonstracije, posledica česar je bilo dvaintrideset smrtnih žrtev in vsaj osemdeset težkih ranjencev zaradi policijskega nasilja. Ta incident, ki ga nemški jezik pomni kot »Blutmai« (krvavi maj), je močno poglobil razhajanja med obema osrednjima levima strankama, socialdemokrati in komunisti. Posledična nezmožnost skupnega nastopa je bila soodgovorna za vzpon nacistične stranke leta 1933.

Pomemben praznik z antikapitalističnim nabojem, ki bi tako kot 8. marec, dan žena, moral veljati vse dni v letu. Ne le na dan, ko zakurimo ogenj in za trenutek odložimo delo. Za dostojne pogoje, pošteno plačilo in spoštovanje dela povsod – tudi v svetu umetnosti!

Toplo vabljeni, da majski sobotni večer preživite v naši družbi na dogodku Neforma #128, ko se bodo v glasbeno-plesni improvizaciji (i)znajdevali: Eva Mulej Vrabič (Oka), Filip Štepec, Carolina Alessandra Valentini  in Nina Virant.

Eva Mulej Vrabič (Oka) je skladateljica, vokalistka in performerka, ki deluje na presečišču elektroakustične, ambientalne in eksperimentalne glasbe. Njena ekspresija temelji na intimni praksi raziskovanja glasu in (po)snemanja zvokov narave. S plastenjem hipnotičnih vokalov in akustičnih instrumentov, rabo najdenih predmetov, analogne sinteze in terenskih posnetkov ustvarja potopitvene kompozicije, ki brišejo meje med notranjim in zunanjim ter nas vabijo v hiperrealistične zvočne pokrajine.

Nina Virant je vokalistka, skladateljica, performerka, vokalna pedagoginja in umetniška vodja avtorskega projekta VIRA, ki s svojim vsestranskim umetniškim izrazom že vrsto let deluje z eno nogo na domačih tleh, z drugo na Nizozemskem, kjer je leta 2019 kot vokalistka diplomirala na Jazz konservatoriju v Amsterdamu. Avtorski projekt Ansambel za preužitek je leta 2022 nadgradila, razširila, osvežila in nastala je VIRA. Z razširjeno ekipo vrhunskih glasbenikov, jazz vokalistko Veroniko Kumar in jazz bobnarjem Gardom Nilssnom, je na Jazz Festivalu Ljubljana 2023 predstavila svoj avtorski prvenec niei, ki je izšel pri založbi DruGod. V Amsterdamu sodeluje tudi z gledališko režiserko Ilario Forciniti in je del gledališke skupine NIM Theatre. 

Filip Štepec je diplomirani dramski igralec. Preden se je vpisal na Akademijo za gledališče, film radio in televizijo v Ljubljani, se je pod okriljem kulturnega društva Qulenium ukvarjal s sodobnim plesom. Redno se je udeleževal tekmovanj mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 in drugih sodobno plesnih festivalov za mlade kot sta Transgeneracije in festival Živa. Trenutno je študent magistrskega programa Umetnost giba na AGRFT.

Carolina Alessandra Valentini je sodobna plesalka z beneškega otoka. Prvič je nastopila na odru pri enajstih letih, ko je sodelovala s koreografinjo Sarah Michelson na beneškem bienalu. Diplomirala je iz sodobnega plesa na Codarts Rotterdam University of the Arts, kjer je med študijem nastopala v raznolikem repertoarju ter sodelovala s priznanimi pedagogi in koreografi. Nato je delovala med Italijo in Nizozemsko, nastopala v nacionalnih gledališčih in na mednarodnih festivalih z različnimi koreografi in produkcijami ter začela razvijati svojo lastno umetniško prakso. Od leta 2021 je članica En–Knap Group v Ljubljana, kjer izvaja raznolik koreografski repertoar.

Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.