ENTITEY / Jason Martin: On(i), ki ni(so) nikoli živel(i)

Za vse ljubitelje virtuoznega plesa! Plesni duet ENTITEY/Jasona Martina je po dolgem času prvo kanadsko sodobnoplesno delo na naših odrih. Koreografa zanima razmerje med mehaniziranim, industrializiranim ter organskim, življenjskim v sodobni plesni kompoziciji. 

V devetdesetih letih, ko se je področje sodobnih scenskih umetnosti v Sloveniji pospešeno internacionaliziralo, je bila sodobnoplesna produkcija iz Kanade na naših odrih redno prisotna in zelo cenjena. Še preden je sodobno koreografsko polje spoznalo teorijo Erin Manning in Briana Mssumija, dveh vplivnih kanadskih teoretikov in filozofov, ki sta razprla možnosti mišljenja sodobne plesne ustvarjalnosti, smo na domačih odrih spremljali predstave Edwarda Locka in La la la Human Steps, Holy Body Tattoo, Joséja Navasa, Daniela Léveilléja, Louise Lecavalier, eksperimentalistke Lynde Gaudreau in nenazadnje režiserjev Roberta Lepagea in Denisa Marleauja. Vabila kanadskim umetnikom in umetnicam sta iz Slovenije pošiljala kuratorja Miran Šušteršič (1958‒2024) in Uršula Cetinski s festivala Exodos in programa Cankarjevega doma. O izvirnih in domiselnih promocijskih strategijah, sindikalnih in mrežnih sistemskih rešitvah s področja sodobnega plesa nas je na festivalu Exodos poučeval George Skalkogiannis, prvi menedžer ansambla La la la Human Steps. 

On(i), ki ni(so) nikoli živel(i) je kinematičen plesni duet, ki podobno kot dela evropskega plesnega ekspresionizma gradi podobo v prostoru in ki ga generira nevidno besedilo. Gledalec je soočen z nalogo, da kinetično-plesnim oblikam najde ustrezen pomen. V duetu ENTITEY/Jasona Martina z naslovom On(i), ki ni(so) nikoli živel(i) »si dva posameznika prizadevata uravnotežiti red in proizvodnjo ter kaos in uničenje. Njuno gibanje prikazuje sinhronizirano natančnost, ki spominja na monotonijo, pogosto povezano z modernimi produkcijskimi procesi in tekočim trakom. Delujeta kot kanala, ki simbolizirata občutljivo igro med privlačnostjo in odporom. Med njima vznika nasprotje med čustveno apatijo in potrebo po stiku, po občutku živosti. Dialog med naravnim in industrijskim, med človeškim in mehaničnim poudarja način, kako ta dva nasprotujoča si elementa sovpadeta,« zapišejo ustvarjalci predstave. 

V sklopu CoFestivala 2026

CoFestival se s svojo 15. izdajo vrača v Ljubljano in na različna mestna prizorišča prinaša osem dni sodobnega plesa, predstav, delavnic, pogovorov in razstavo. Program združuje slovenske in mednarodne umetnice in umetnike iz Evrope, Tanzanije in Kanade. Njihova dela skozi raznolike koreografske pristope raziskujejo družbeni spol in erotizem, vidnost in nevidnost ter odnos med družbenimi normami in posameznikovo edinstvenostjo.