Razvedrila je konec

Hrupni manifest za ruševine jutrišnjega dne.

Tri plesalke tečejo maraton časa — med osebnim in kolektivnim spominom, med utrujenostjo preteklosti in negotovostjo prihodnosti. Predstava razpira svet po propadlih obljubah napredka, v katerem gibanje postane vztrajanje, ponavljanje in iskanje smisla v stanju nenehne krize.

Razvedrila je konec ni še ena apokaliptična napoved, niti ni nostalgično hrepenenje po idealizirani preteklosti, temveč vztraja v trenutku razkroja: v prostoru med koncem in nadaljevanjem. Je priznanje, da je eksperiment — na srečo — spodletel. Njena poetika vrtoglavice vznikne iz teles, ki kljub izčrpanosti še vedno plešejo naprej.

»Delo Razvedrila je konec bi lahko brez zadržkov označili za manifest hrupa, ki proizvaja tisto vrtinčasto slabost, značilno za naše razrahljane, krizne čase. Izvajalke v tem prizorišču absurdnega učinkujejo kot nadmarionete v lutkovnem gledališču sodobnosti. Kot navijačice zloveščega optimizma zdrobijo rojstnodnevno torto, si telesa prekrijejo z barvo in kot šarlatanke hiperničelnega realizma vstopijo v gibanje, ki postane sinekdoha neskončnega lovljenja lastnega repa.

Če se zgodovina ponavlja kot farsa, potem predstava pogumno razgrinja prav to razorožujočo farsičnost zgodovine. Za hip ustavi našo temno sedanjost in ji omogoči dih – četudi plesalke na odru ostajajo brez sape, kot da bi preverjale meje človeškega telesa. Ali, kot neizprosno izreče Kotsali: 'Ne morem pristati, ne morem vzleteti. Zato le upam na trk v tej svoji kibernetski zajčji luknji'.«

Iz medijev: Anastasio Koukoutas, Springback Magazine