Razvedrila je konec

Hrupni manifest za ruševine jutrišnjega dne.

Tri plesalke tečejo plesni maraton, ki se razteza čez zgodovinski kontinuum – med osebno in kolektivno zgodovino, med preteklostjo, ki je še vedno pred nami, in prihodnostjo, ki smo jo že pustili za seboj. Predstava Razvedrila je konec se sooča z idejo napredka kot najbolj izčrpavajočo linearno pripovedjo ter uprizarja čustveno zgodovino sedanjosti – časa po tehnološki in družbeni revoluciji, ki se v resnici nikoli ni zgodila.

Ta predstava ni še ena apokaliptična napoved niti nostalgično hrepenenje po idealizirani preteklosti. Je prej priznanje, da je eksperiment — na srečo — spodletel. Konec sveta še ni prišel, prav tako ne konec zgodovine. V tem zadržanem trenutku padanja se poetika vrtoglavice izriše kot najbolj krhka in nežna gesta predstave.

»Delo Razvedrila je konec bi lahko brez zadržkov označili za manifest hrupa, ki proizvaja tisto vrtinčasto slabost, značilno za naše razrahljane, krizne čase. Izvajalke v tem prizorišču absurdnega učinkujejo kot nadmarionete v lutkovnem gledališču sodobnosti. Kot navijačice zloveščega optimizma zdrobijo rojstnodnevno torto, si telesa prekrijejo z barvo in kot šarlatanke hiperničelnega realizma vstopijo v gibanje, ki postane sinekdoha neskončnega lovljenja lastnega repa.

Če se zgodovina ponavlja kot farsa, potem predstava pogumno razgrinja prav to razorožujočo farsičnost zgodovine. Za hip ustavi našo temno sedanjost in ji omogoči dih – četudi plesalke na odru ostajajo brez sape, kot da bi preverjale meje človeškega telesa. Ali, kot neizprosno izreče Kotsali: 'Ne morem pristati, ne morem vzleteti. Zato le upam na trk v tej svoji kibernetski zajčji luknji'.«

Iz medijev: Anastasio Koukoutas, Springback Magazine