Telesa identitete, identitete telesa

Identitete se vadijo. In razstavijo. Na odru. V telesu.

V razgibanem tematskem terenu z naslovom Telesa identitete, identitete telesa nastajata sodelovanji koreografov Ermire Goro in Smaïla Kanoutéja s plesno skupino En–Knap. Dve samostojni deli identiteto razumeta kot nestabilno razmerje med telesom, osebnim imaginarijem ter družbenim kontekstom, ki se izrisuje in prevprašuje skozi plesni gib – vzpostavlja se kot dinamična konfiguracija, podvržena ponovitvi, prekinitvi in spremembi. Vaji, prav zdaj.

Telo je mesto zapisa sledi tega gibanja – oblikovano z dediščino in spominom, prežeto z željo, prežarjeno s kolektivno energijo, a nikoli povsem zamejeno z njihovimi okviri. Identiteto hkrati označuje in presega: jo vzpostavlja, a ji obenem uhaja ter jo razkraja. V tej napetosti gib postane prostor artikulacije tega, kdo smo, kdo lahko postanemo in kako sobivamo – vprašanje, ki se ne odpira zgolj na družbeni ravni, temveč tudi znotraj skupine šestih plesalcev, kolektiva na meji med že oblikovanim in še neizrečenim: plesni diptih je namreč prvi projekt Mattie Casona v vlogi novega umetniškega vodje ansambla. 

En–Knap s Smaïlom Kanoutéjem: Povratek

Kanoutéjevo delo se potopi v časovno razsežnost izkušnje, v kateri se telo v dialogu med sedanjostjo in preteklostjo vzpostavi kot nosilec njunih usedlin. Plesalci in plesalke skozi zamišljeno srečanje s predniki vstopajo v vprašanja drugosti, kontinuitete in preobrazbe. Identiteta se tu ne vzpostavlja kot nekaj samostojnega, temveč vznikne relacijsko.  

Skupina se v začasnem organizmu giblje skozi različne stopnje postajanja: tri časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost –, ki so hkrati navzoče v eni sami izkušnji, v eni sami obogateni oz. razširjeni resničnosti. V sodobnem jeziku izraz »obogatena resničnost« (augmented reality) označuje tehnološki nadpis sveta – digitalno plast, ki se prek zaslonov in naprav nalaga na zaznano okolje. Povratek idejo augmentacije razume drugače: kot zmožnost telesa, da zaznava razmerja, ki naseljujejo živeto resničnost onkraj vidnega. Vprašanje resničnosti – in identitete – se zato razširi onkraj meje med eno in drugo osebo (»kjer se jaz končam in ti začneš«) ter seže v linije porekla, zgodovine in prisotnosti, ki vedno prebivajo v telesu (»kjer se jaz končam in se začnejo tisti, ki so bili pred menoj in tisti, ki me bodo nasledili«).

Smaiïl Kanouté je multidisciplinarni umetnik, katerega praksa izhaja iz grafičnega oblikovanja in vizualne kompozicije ter se razširja na področja plesa, performansa in gibljive podobe. Živi in ustvarja v Parizu, njegova umetniška formacija pa združuje formalno izobraževanje na École nationale supérieure des Arts Décoratifs z utelešenim znanjem, pridobljenim skozi ples na ulicah in v socialnih prostorih Francije, Brazilije, Malija in širše Evrope. Kanouté se opredeljuje kot »koreografist« (choreo-graphist) – gib razume kot obliko pisave in risbe v prostoru, v kateri telo ustvarja motive, vzorce in vizualne ritme, nekakšno živo, abstraktno abecedo. Leta 2016 je ustanovil Company Vivons!, v okviru katere razvija predstave, koreografska dela, plesne filme in hibridne formate, ki prehajajo med vizualno umetnostjo, koreografijo in pripovedjo.

En–Knap z Ermiro Goro: Na začetku

Delo Ermiro Goro raziskuje napetost med tokovi, ki nas nosijo, in impulzom, da bi se gibali drugače, v formi sprotnega pogajanja. Nastopajoči se gibljejo skupaj znotraj skupnega koda, vendar vsaka gesta v sebi nosi možnost odmika: možnost oklevanja, upora, izbire druge smeri. Izstopiti iz vzorca pomeni tvegati, da onkraj njega zaidejo – navadno v samotnem spodrsljaju, ki pa se tu in tam – instinkt ali naključje? – uspe razširiti v kolektivno stanje.

Odrski suspenz je težko razrešljiv in odmeva širše stanje nelagodja, v katerem strukture vztrajajo, četudi napete do svojih skrajnosti. Ermira Goro spodnaša ustaljene predstave o identiteti kot kulturno predpisanem vedenju, normah in vlogah tako, da vzpostavi pogoje za nestabilnost. Nemir najde svojo edino razrešitev prav nestabilnosti: v stanju, ko telo zdrsne iz tistega, kar se je naučilo ponavljati, in za hip pokaže drugačen način bivanja.

Ermira Goro ustvarja interdisciplinarne prakse na področju plesa in performansa, kjer telo postaja prostor pogajanja in transformacije. Njena umetniška pot se je začela v Albaniji in Grčiji in se nadaljevala v New Yorku, kjer so srečanja z mednarodnimi plesnimi scenami pomembno zaznamovala njen koreografski razvoj. Goro sodeluje z umetniki in institucijami v različnih kontekstih: giblje se med koreografskim ustvarjanjem, nastopanjem in pedagoškim delom. Več let je kot plesalka, mentorica ter asistentka pri raziskovanju in koreografiji sodelovala z britansko skupino DV8 Physical Theatre. Njena dela so bila predstavljena na številnih festivalih in prizoriščih v Grčiji in drugod po svetu ter so prepoznana po izrazitem in samosvojem koreografskem pristopu.

En–Knap Group 2.0.

Preteklost nosi nekaj zelo radikalnega in subverzivnega: moč, da spremeni sedanjost. Novi umetniški vodja ansambla Mattia Cason vabi plesalce_ke, da prisluhnejo: sebi, drug drugemu, prostoru med njimi ter odmevu tega poslušanja v prostoru in onkraj njega. Šele takrat se lahko dejanje nežno razpre in ustvari nekakšen skupni sveti prostor, kjer se identiteta znova pojavi le občasno, kot radovedna perspektiva znotraj kompleksne mreže nedoločenih relacij. Vabi jih, da najdejo sodobno v plesu, ki se ukvarja s sodobnimi vprašanji. To je vabilo k praznovanju začetka novega cikla.