Neforma #105

Neforma #105

Serija izvedbenih improvizacij

Ko škripanje stolov, ki kot da nekaj sporoča netopirjem pod stropom, poneha. Se tisti, ki se najbolje naspijo obrnjeni z glavo navzdol, naselijo v sončne pleteže snovalcev giba in zvoka. V kolikor so zameti osebnostnih muh in mušic previsoki za pluge, ki so nam na razpolago, je smiselnejša selitev na plantažo kakijev. Pojdimo tja. Tam oranžnost, kljub intenzivni pridelavi, kljubuje zimskim betežnostim.

Ne tič, ne miš se tako, samo s pomočjo odmevov, z osupljivo natančnostjo a hkrati v navidezno brezglavem, frfotajočem letu, do sitega naje. Muh. Kakijev še povoha ne. Se oblizne. Nam pomežikne....in se nam zaplete v lase! To je naše maslo... (Ne)forma #105.

(Ne)forma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

V letu 2023 cikel snujeta Nina Fajdiga in Andrej Fon.

Če ne želimo, da (Ne)forma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov bo (Ne)forma k skupnemu razmišljanju o improvizaciji povabila tudi režiserje performansov, pisce ali pesnike. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence (Ne)forme, tudi za občinstvo samo. Če je (Ne)forma do zdaj vabila umetnike kot goste, novi cikel vabi umetnike kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.

V okviru Neforme #105 bodo nastopili Mojca Marija Frida, Eva Zibler, Nataša Živković in Jan Rozman.

Osnovni domicilj Mojce Marije Fride je nejasen. Srečujemo jo nekje med gibalnimi, glasbenimi, cirkuškimi, gledališkimi odvodi. Tako, da se je vabilo na Neformo zdelo tehtno in naravno. Res pa je, da bi ta opis zlahka lahko brali tudi pod rubriko, ki je v domeni kolegice Nine Fajdiga, torej plesalsko. Kot se je to že zgodilo npr. z Ireno Tomažin. Če se osredotočimo na Mojčino glasbeno ozadje, je treba izpostavit zasedbo Ingver in gverilke. Ta ženski folk trio je po drži bolj cepljen s punkom kot z eteričnio, new age poduhovljeno linijo, ki se, kdove zakaj, tako pogosto pojavlja pri izvajalkah in izvajalcih »ljudske« glasbe. Namesto povezovanja z energijami vesolja, onostranstvom in nasveti za odpiranje čakr obravnavajo še kako pomembne, aktualne in prizemljene teme, kot so migracije, solidarnost z zatiranimi, problematizirajo izselitev AKC Roga in podobno. Kljub ludizmu in obešenjaškem humorju ali pa ravno zaradi slednjih, so vseeno poetične in srčne. Za svojo vokalno mentorico šteje Teo Vidmar ( šola uličnega gledališča Šugla ) sodelovala je tudi v Orkestru Etnohisteria.V zadnjem času improvizira (igra, pleše, poje) v duu z Enjo Grabrijan.

Eva Zibler
Na prismuknjenih mesečnih kabarejih Cirkusa pri Koritu v Menzi razvije solo lik Eve Boke Ziblje, ki z minimalističnimi družbeno kritičnimi pesmimi zabava publiko med leti 2012 - 2016. V tem obdobju jo Dejan Koban razglasi za hišni bend Mladih rim ter ji zaupa oblikovanje zvočne krajine za sedmo edicijo festivala. V toaletnih prostorih Menze pri koritu ustvarja zvočno kuliso opravljalcem in opravljalkam velikih in malih potreb na benefitu za sitotiskarski studio na Metelkovi z naslovom Metastiska. Izdela nekaj preprostih zvočil ter spajka popačevalnik glasu. Dve leti nastopa z bendom Napravi mi Dete. V improvizirani avtorski predstavi Noise Cirkus cirkuškega kolektiva Mismo Nismo skupaj z Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom v živo zvoči iz takoimenovanega diy hrupnega otoka.  Poje v drugi avtorski predstavi kolektiva Mismo Nismo - Žonglerski koncert ter v predstavi Prigoda s kontrabasom ( A.P. Čehov) v produkciji društva lutkovnih ustvarjalcev. Zaradi logistike uličnega nastopanja se po blamaži v Kranju odpove električnim inštrumentom ter prične igrati na pojočo žago. Zaradi tega dobi svojo prvo najemniško delo kot nadomestna nastopajoča v Škrip Inc. Z žago nadaljuje predvsem na interdisciplinarnih multimedijskih jam jazz karaokah v Cirkusarni Naokrog v bivši AT Rog. Kot del ekipe cirkuškega prostora z igranjem na žago spremlja artistke na tkaninah. Trenutno je aktivna kot vokalistka in instrumentalistka v bendu Ingver in Gverilke skupaj z Mojco Marijo Frido on Enjo Rojenico ter kot žonglerka - tolkalka v triu s kontrabasom ter keglji. Skupaj z Otonom Korošcem in Thiernom Diallom namreč razvijajo "žonglasbo" kjer keglji in žogice prevzamejo vlogo tolkal ter skupaj s kontrabasom delajo "groove".

Nataša Živković
je plesalka, performerka, koreografinja in pedagoginja, živi in ustvarja v Ljubljani. Sodeluje je s številnimi koreografi_njami in režiserkami, režiserji. Ustvarila je več avtorskih predstav, med katerimi najbolj odmeva predstava Sine (Sonny). Zadnje desetletje soustvarja Tatove podob s kolektivom The Feminalz. Poučuje balet na SVŠGUGL in rada pleše na dobro glasbo.

Jan Rozman
deluje kot koreograf, performer in plesalec med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Deluje kot soustvarjalec ter večkrat nagrajeni avtor, med drugim tudi z nagrado Ksenije Hribar za perspektivnega koreografa, ki jo podeljuje DSPS.
 

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče