Neforma #109

Neforma #109

Serija izvedbenih improvizacij

Prihaja april, od norcev zadet, z vonjem pomladi prežet, nestanovitno siten zeleno rodoviten. Dežsonce soncedež, spet nekje zapravila dežnik, stopila na deževnik-aaaaa!
Prihaja aprilska Neforma, z njo zven teles in telo zvoka. Na svetovni dan zdravja, v nedeljo, 7. aprila, bomo ob 20h v Španskih borcih. Z glasbo, v glasbi, z ušesi, z očmi in telesi. Kaj nam pripravlja konstelacija Alastair McNeill, Boris Magdalenc, Anamaria Bagarić in Neža Kokalj?

Pridite in se prepustite enkratni magiji neponovljive Neforme!



Londončan Alastair McNeill zadnjih osem let živi in dela v Ljubljani. Njegovo delo ima različne glasbene obraze: nastopa s skupino Unknown devices Davida Toopa, je kitarist v zasedbi Roisin Murphy, oblikuje imerzivna glasbenogledališka dela, sodeluje pri glasovno manipuliranih ambientalno-zvočnih instalacijah in z vokalistko Mino Špiler pri projektu Kreda, je član skupine Clockwork Voltage in je nedavno produciral album Chrisa Eckmana. Je improvizator, ki z različnimi elektronskimi sistemi in inštrumenti premika svoje glasbene meje, od sound-art pokrajin in sodobnih kompozicij do folka, elektronike, tehna in noisa.

Na aprilski Neformi bo soustvarjal s čelu podobnim instrumentom (SOMA-Dvina), v kombinaciji z živo elektroniko. Alastairov »naivni« pristop k temu glasbilu se izraža skozi raziskovanje njegovih tekstur in skozi samo prostorsko umestitev.

Tolkalec Boris Magdalenc se zadnja leta posveča igranju bližnjevzhodnih okvirnih bobnov in bobna tombak, ki velja za najpomembnejše tolkalo v perzijski glasbi. Del njegovega inštrumentarija je tudi handpan, iz trinidadskega steelpana razvito tolkalo, s katerim je pred leti redno zvočil po ljubljanskih ulicah. Nastopa kot solist in v duetu s Samom Kutinom izvaja avtorsko delno komponirano glasbo, temelječo na skupnemu zanimanju za klasično muziko Perzije in Indije. V preteklosti je igral v zasedbah Orkestrada, Skarabej (z Matijem Krečičem) in Adanna (z Janom Tomšičem) ter ustvarjal glasbo za plesne nastope in gledališke predstave.

Anamaria Bagarić je plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki je svet plesne umetnosti kot mlada plesalka spoznala s kolektivom Kjara’s Dance Project. V Egiptu se je predstavila s prvim avtorskim solom Dark Matter(s), sodelovala s Kairsko operno hišo - kot plesalka v skupini modernega baleta, ter s Cairo Contemporary Dance Centrom kot pedagoginja na študijskem programu. Leta 2019 je dokončala Akademijo za ples - smer sodobni ples. Redno sodeluje s kolektivom fizičnega gledališča Fourklor in projektno z raznolikimi koreografinjami in režiserji. Preteklo sezono se je predstavila z avtorsko predstavo Kava, črna, v sklopu magistrskega študija na AGRFT ter poučevala sodobni ples na ljubljanskem Konservatoriju in umetniški gimnaziji SVŠGUGL.

Neža Kokalj trenutno končuje študij plesa na Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu, opravila je tudi semester izmenjave na Den Danske Scenekunst Skole v Kopenhagnu. Pred tem je obiskovala plesno smer SVŠGUGL v Ljubljani. Od leta 2019 piše za kritiško platform Kriterij oz. Aplavz, v Linzu in Kopenhagnu pa sodeluje v interdisciplinarnih projektih z glasbeniki in vizalnimi umetniki, kot so npr. projekt And Then, There Was The Sound Of Birds, ki ga je v sodelovanju s Paulino Rewucko in Mattom Choboterjem koreografirala in v njem nastopila za Organ Sound Art Festival v Kopenhagnu. V Linzu vodi serijo interdisciplinarnih umetniških srečanj “The purse of my mother”. Trenutno se v plesu najbolj ukvarja z ustvarjanjem avtorskih del in raziskovanjem razsežnosti plesnih pedagogik kot orodij za socialno delo. Njena dela temeljijo na razdelanih konceptualnih podlagah, vsebujejo pa unikaten gibalni jezik, ki izhaja iz improvizacije in procesov sofisticiranja lastnih gibalnih koordinacijskih in strukturnih specifik.

Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.
 

V letu 2024 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.
 

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče