Neforma #110

Neforma #110

Serija izvedbenih improvizacij

Kuham si špagete s paradižnikovo omako in sladkim krompirjem, po svetu pa se kuhajo vojne. V podalpski zakuhi, imenovani Slovenija (citirano iz teksta Luke T. Zagoričnika), novice spremljamo brez kakšnega posebnega odziva.
Iz poletne vročine skočimo na minus, pa nazaj. Pozabili smo že na lanske neprilike.

Zdržimo vse, otoplitve in zaostritve, podražitve in otežitve. Umetnost nič ne reši, prebuja pa nas iz vsakdanje otopelosti, (z)draži misel, oko in uho ter v samoumevnosti vnaša vprašaje in klicaje. Resno vabljeni na prebujanje čutov!

V soboto, 11. maja, v Španske borke na Neformo #110 z Matejem Magajnetom, Georgom Wisso, Estelo Žutić in Petjo Golec Horvat.


Estela Žutić je plesalka, koreografinja in performerka iz Celja, otrok Plesnega Foruma Celje. Diplomirala je na Salzburg Experimental Academy of Dance. Po letih sodelovanja s kopico koreografinj in koreografov (Susan Quinn, Hubert Lepka, Mia Lawrence, Helene Weinzerl, Beda Percht...), se je posvetila lastnim projektom. Trenutno se ukvarja z umestitvijo umetniškega giba in poetičnosti v javni prostor, vodilna tema njenih intervencij pa je pretvarjanje temačnosti v svetlobo.

Petja Golec Horvat (umetniško ime: petja sonda) je mlada ustvarjalka, rojena v Mariboru. Ustvarja na različnih področjih s poudarkom na plesu, gledališču – performativnih umetnostih. Želi si ustvarjati varne prostore, ki omogočajo čudenje, childlike wondering in dovoljujejo posluh intuiciji, morda celo naivnosti. Delovanje v t. i. “wonderspace-ih” jo žene k tvorjenju giba in injicira njene premike. Dovoljuje si fascinacijo nad navidez preprostimi pojavi (včasih morda bizarnimi konstrukti) in se veseli vseh možnih presenečenj, ki jih ponujajo nove, spontane performerske situacije. Za svoje ustvarjanje je na sodobnoplesnem bienalu Gibanica 2023 prejela nagrado Ksenije Hribar za perspektivno ustvarjanje na področju sodobnega plesa. V sodelovanju z Društvom za kulturno produkcijo in Afirmacijo umetniških procesov Nagib izvaja serijo performativnih dogodkov pod imenom ŠE NEZNANO.

Georg Wissa je zvočni umetnik, ki raziskuje z glasom in zvočili. Zavezal se je resnemu diletantstvu, da bi ostal povezan s svojim srcem. Četudi priznava, da bi se v tem procesu lahko izgubil, je to tveganje, ki ga je pripravljen sprejeti. "Pogosto želja po takojšnjem izražanju preglasi prizadevanje za perfekcionizem." Rad se znajde v prostorih in situacijah, ki ga presenečajo (prizorišča, občinstvo, nepričakovane situacije, pokrajine, zvoki strojev in narave...), rad na odru improvizira z ljudmi, ki jih prej še ni srečal in rad nenehno razvija odnose. Verjame, da je improvizacija prav zaradi nepričakovanosti in negotovosti toliko bolj prezentna. Od leta 2006 vodi oddajo "raumfest" na Radiu Helsinki v Gradcu, kjer podobno kot v radijskih začetkih, oddaja v živo, neposredno v eter.

Matej Magajne je kitaro prvič prijel v roke pri 14. letih in začel z ustvarjanjem kot samouk. Je levičar in od tod izvira njegova posebnost, da igra kitaro obrnjeno na levo, brez spreminjanja pozicije strun. Do 20. leta je večinoma preigraval muziko ustvarjeno v 70-ih letih, nato pa je iz želje po avtorskem izrazu soustanovil instrumentalni trio Feedback, katerega avtorsko mešanico rocka, bluesa in jazza danes lahko slišimo v štiričlanski zasedbi. Želja po improvizaciji in zanimanje za različne glasbene zvrsti sta Mateja pripeljali do ustvarjanja v eksperimentalnem cirkusu Salamandra salamandra, kompleksnem art rock kvartetu Goran Utan Bend in blues rock peterici Poltrona Express. Z zasedbo Matej Magajne Band je javnost prvič presenetil kot tekstopisec in pevec. Čeprav sam pravi, da veliko več časa nameni poslušanju kot igranju glasbe, ga z malo sreče lahko ulovimo v kakšni od lukenj slovenskega klubovja. Trenutno največ nastopa z Bakalino Veliko, ki je bila opredeljena za enega od draguljev sodobnega avtohtonega raziskovalnega folka.

Magajne lokalne tokove rocka, bluesa, jazza in fusiona zaznamuje s samosvojim pristopom do ubiranja strun, katerih zven poslušalca ujame v čarobno igrivost. Morda res drži legenda, ki pravi, da je začel igrati kmalu po tem, ko ga je dušni pastir s kitaro lopnil po glavi, ker je zaspal pri bogoslužju.



Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.

V letu 2024 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče