Vez / Bound (1982)

Vez / Bound (1982)

Sloviti ameriški eksperimentalni koreograf in plesalec Steve Paxton svoj odmevni solo Bound trideset let po nastanku ponovno uprizarja skupaj s skoraj štirideset let mlajšim slovenskim plesalcem Jurijem Konjarjem.

Bound / Vez je plesna predstava, ki jo sestavljajo posamezne vinjete. Te so ločene, toda podobno kot številke v stolpcu se zlagoma začno seštevati v nekaj večjega. Nekatere vinjete so asketske, a s poetičnim sporočilom. Druge so nekoreografirani plesni komentarji. Glasba je eklektična, podobe pa ne takoj logične. Morda gre za nekaj podobnega naključnemu srečanju z okajenim moškim v osamljenem lokalu. Ob pogovoru z njim se iz razdrobljene pripovedi začne izrisovati njegova zgodba, življenje, ki so ga sestavljali zaporedni trenutki, kot pač se življenje odvija, vendar se ga zdaj za nazaj spominja kot drobcev nekega potovanja, ki se sklene v pojasnilo, zakaj se zdaj s komolci, naslonjenimi na točilni pult in s kozarcem v roki, pogovarja z vami. »Nekoč sem bil moški ...«

Predstava BOUND / VEZ je nastala 1982 za gledališče Spazio Zero v Romu. Uprizorjena je bila v Veliki Britaniji, Belgiji, leta 1983 pa tudi v slovitem newjorškem eksperimentalnem gledališču Kitchen, kjer je nastal videoposnetek, na katerem temelji ta rekonstrukcija predstave.

________________________________

Posnetek nedeljskega predavanja Steva Paxtona Kratka zgodovina plesa z vidika zunanjega opazovalca je dostopno na naši spletni strani: KLIK.
 
Besedilo predavanja Kratka zgodovina plesa je v slovenskem prevodu dostopno na povezavi (PDF, 82 kb).

V prvem predavanju je Steve Paxton predstavil splošen pogled na plesno tehniko in njene implikacije ter na to, kako je ples postal kulturna institucija, kar je prepletal z lastno plesno zgodovino. V drugem predavanju Očitni problemi improvizacije je Paxton razpravljal o nemogoči situaciji, v kateri se je znašel z Jurijem Konjarjem pri obnovi svojih solov. In o užitku pri tem procesu. Pri tem predavanju se mu je pridružil tudi Konjar. Pogovor je preko skypa iz New Yorka moderirala francoska plesna strokovnjakinja Denise Luccioni. 

Pogovor

V četrtek, 17. aprila po predstavi bo potekal pogovor s Stevom Paxtonom in Jurijem Konjarjem. Pogovor bo vodila Jedrt Jež Furlan.
______________________________

O ustvarjalcih:

Steve Paxton (koreograf, Bound (1982)

Paxtonovo sodelovanje z radikalnim gibanjem avantgardnega plesnega kolektiva Judson Dance (1962-1964), katerega soustanovitelj je, in razvoj kontaktne improvizacije v 1970. letih, sta pustila neizbrisen pečat na sodobni ples.

Judson Dance je bil v zgodnjih 60. letih prostor sodelovanja neformalne skupine plesalcev, filmskih ustvarjalcev, skladateljev, pisateljev in drugih umetnikov, ki je delovala v Greenwichu, New York. Kolektiv je zavračal omejitve teorije in prakse modernega plesa in razvil temelje postmodernizma v plesu, njegova dediščina pa je ostala v sodobnem plesu vse do današnjih dni, tudi preko obsežnega opusa sodelujočih umetnikov, med njimi Trishe Brown, Davida Gordona, Yvonne Rainer in Steva Paxtona.

V 1960. letih je bil Paxton član skupine Joséja Limóna, med letoma 1961 in 1964 pa je plesal za koreografa Merca Cunninghama, ki velja za eno ključnih imen sodobnega plesa. V 1960. letih je Paxton začel sodelovati z drugimi umetniki postmodernega gibanja v New Yorku, poleg Judson Dance je bil tudi član kolektiva Grand Union.

Je avtor kontaktne improvizacije, danes ene ključnih plesnih oblik, ki jo je začel razvijati leta 1972. Čeprav jo je Paxton začel kot dvotedenski projekt, serijo svojih predstav skupaj s 17 študenti in kolegi, pa se je v kratem času razširila po vsem svetu. Pri kontaktni improvizaciji se osebi gibljeta v konstantnem spontanem stiku/kontaktu ter v nenehnem gibalnem in fizičnem dialogu (npr. dotik hrbta z zapestjem, rame z nogo, glave s stopalom, hrbta s hrbtom ipd.).

Med njegovimi odmevnimi zgodnjimi deli so Proxy (1961), Physical Things (1966) in Satisfyin’Lover (1967). Podobno kot njegovi postmoderni sodobniki je Paxton preizpraševal uveljavljene plesne parametre in uporabljal gibanje, kot sta hoja in tek, ki tradicionalno nista spadala v plesni vokabular. Ta gibalni leksikon lahko v nasprotju z bolj ekskluzivističnimi plesnimi oblikami, kot je balet, ki zahtevajo izjemno tehnično dovršenost, plešejo vsi gibalno neovirani posamezniki.

V zadnjem obdobju Paxton pogosto sodeluje s slepimi in gibalno oviranimi plesalci, sodeluje pa tudi z drugimi znanimi imeni sodobnega plesa, kot so Trisha Brown, Robert Ashley, Boris Charmatz, Kathy Duck, Lisa Nelson in Vera Mantero.

 

Jurij Konjar (performer/izvajalec, Bound (1982)

Jurij Konjar se je rodil v Ljubljani leta 1978. V mladosti je vadil judo in zborovsko petje, plesati je pričel s športnimi plesi. Plesno tehniko je pridobil v Ljubljani in v Londonu, zatem je študiral na sloviti šoli P.A.R.T.S. v Bruslju. Sodeloval je z Les Ballets C de la B, nato pa začel ustvarjati lastna odrska dela. Leta 2007 je preživel poškodbo glave, ki je osredotočila njegovo zanimanje na razvojni potencial trenutka sedanjosti 2009 ga je poglobljeno opazovanje posnetka Goldbergovih variacij plesalca Steva Paxtona ter posledični dialogi z ustvarjalcem usmerilo v razvoj lastne improvizacijske prakse. V zadnjih letih je ustvarjal predvsem samostojna odrska dela, med njimi Ulysses (2007), Goldbergove variacije (2010) in Za Juliana Mer-Khamisa (2013), sodeloval pa je tudi z Majo Delak, Janezom Janšo, Borisom Charmatzem in Martinom Kilvadyjem. Sodeloval je tudi s Tuning Ensemble, pri publikaciji Goldbergova opazovanja (Goldberg Observations) z urednico Liso Nelson, pri rekonstrukciji sola Bound iz leta 1982 pa s Stevom Paxtonom. Jurij Konjar živi na različnih lokacijah, njegovo bazo predstavlja njegovo delo.

« Napovednik|Ples in gledališče