Veter, pesek in zvezde

Veter, pesek in zvezde

Plesno-gledališka predstava

Iz kritik:
»Poznate tisti občutek, ko greste v gledališče gledat priredbo romana, starega skorajda sto let (1939), in spoznate, da je priredba odlična, da proza na odru funkcionira, kot bi bila napisana za gledališke deske in ne za intimno prebiranje, ter da so ustvarjalci v predstavo za nameček vpeljali aktualno politično dogajanje (begunska kriza), ki pa začuda nikdar ne zazveni niti sentimentalno, niti nezrelo, niti ne naivno?

A veste, kako je to, ko se navedeno odvija v navdušujoče fragmentarni, interaktivni formi, ki nenehno preseneča in – kot da navedeno ni dovolj – še prepričljivo meša različne estetske pristope, ki so vsi enako vznemirljivi, čeprav so si pogosto tudi diametralno nasprotni? In kaj, če je vse skupaj še koncizno in idejno korektno razdelano?

Navedene kvalitete združuje predstava Iztoka Kovača Veter, pesek in zvezde, za katero je domišljeno, sodobno in predstavi ustrezno priredbo romana napravil Stojan Pelko.«
(Anja Radaljac, Delo)
_______________________________

Antoine de Saint-Exupéry ni le veliki pilot Malega princa. Je tudi avtor dveh izjemnih avtobiografskih romanov. Nočni let (Vol de nuit,  1931) in Počlovečena zemlja (Terre des hommes, 1939) sta v slovenščini v izjemnem prevodu Edvarda Kocbeka izšla pod skupnim naslovom Veter, pesek in zvezde leta 1966.

Tak je tudi naslov predstave, ki jo pol stoletja po Kocbekovem prevodu po izboru ter v priredbi Stojana Pelka na oder postavlja Iztok Kovač s Pavletom Ravnohribom v glavni vlogi: Veter, pesek in zvezde!

Danes se ne da leteti nad severno Afriko, ne da bi videli vseh razsutih držav, vohali vse izčrpane nafte in jokali z vsemi begajočimi ljudmi. Ne da se pogledati iz evropske perspektive, ne da bi videli minulih evropskih vlog na tem črnem kontinentu. Veter, pesek in zvezde zato ni romantična saga o pilotih, ki so s poštnimi pošiljkami postavljali rekorde in širili obzorja, temveč dramatična predstava o nomadih in o žrtvah, o vodi in o nafti, o slutnji fašizma in o želji po ljubezni – torej še kako o sodobnosti.

»Povejte, tovariši, kdaj smo bili najsrečnejši?« vpraša pilot de Saint-Exupéry in za priče pokliče svoje številne tovariše: inštruktorje, sopilote, inženirje, beduine, popotnike na vlaku Evropa. Izkušnje dotikanja robov možnega na zenitu neba in nadirju puščave avtorja vodijo v najgloblja preizpraševanja spominov in sanj, a tudi družbenega reda, ki kupuje svobodo in prodaja sužnje. Vsak pogled v preteklost je znamenje dobe, iz katere gledamo: tudi naš današnji pogled na Saint-Exupéryjeve podvige. Ko sredi belih puščavskih sipin najde črne drobce meteoritov, z njim merimo čas v vesoljnih svetlobnih letih. Ko opazuje lisičke, kako previdno zobajo polžke s puščavskih stebelc, z njim razumemo trajnostni razvoj. In ko se znajdemo na vlaku s poljskimi delavci, ki jih po moriji svetovne vojne vračajo domov, smo v mislih z begunci na Lampedusi in Lezbosu.

Kocbekovi prevodi de Exupérijevih besed so v tej avtorski uprizoritvi Iztoka Kovača zaplodili pripovedne, igrane, plesne, glasbene, filmske, animirane in neme prizore.

Koprodukcijska stvaritev Anton Podbevšek Teatra in EN-KNAP razodeva redke radosti utiralcev napredka. Spomni nas, da za začutiti toploto bližnjikovih ramen ne potrebujemo nujno krvave kirurgije vojne. Včasih je dovolj že, če se skupaj zastrmimo v isto smer.

« Napovednik|Ples in gledališče