Goce Smilevski: SPINOZA

Goce Smilevski: SPINOZA

Plesno-gledališka predstava

Plesno-gledališka predstava Spinoza je nastala po dramski predlogi mladega makedonskega avtorja Goceta Smilevskega. Avtor skozi celoten roman z večplastnim pripovedovalcem, vizualno močnimi opisi ter prepletanjem biografskih dejstev in fiktivnih situacij poudarja in udejanja Spinozovo filozofijo, od substance zavračanja afektov do krepostnosti.

Dramsko strukturo gradi pet akrobatskih točk, ki Spinozi ponujajo možnost, da na novo odigra svoje življenje; filozofa namreč primerja z akrobatom, ki hodi po vrvi, se vihti na trapezu in izgine v eni od svojih najljubših točk. Spinoza ima na izbiro pet ključnih situacij, ki bi lahko spremenile tok njegovega življenja.

Besedilo prinaša v slovenski prostor aktualne teme, o katerih je že v 17. stoletju razmišljal filozof Spinoza: svoboda, afektirano, narava, Bog in človekovo bistvo. Besede so tukaj glasbena partitura, ki neposredni govor izmenjuje z zunanjim okoljem. S temi postopki naslavljamo tudi vprašanje pojavnosti ali odsotnosti odrskega govora ter razmerja vidnega in nevidnega na odru. Za Spinozov čas je bilo značilno povezovanje likovnih zvrsti in njihovo združevanje v celostne baročne umetnine. Mojstrstvo slikanja svetlobe in prostorskih kompozicij Rembrandta in Vermeerja je izhodišče odrske študije, v kateri bodo likovni in svetlobni elementi osnova za uprizoritev, saj geometrična metoda preči celotno Etiko.

Predstava sestoji iz desetih sekvenc, ki so nanizane okoli središča kot biseri na ogrlici. To zaporedje artikulacij ali obrobnih, nepredvidljivih prizorov, ki delujejo kot "okolje", je nevzdržno realnega.

Središčni prizori določajo zgodbo, vendar jih okolje nenehno spodnaša, kot bi se nanizane kroglice razpršile v prostor in s tem zamajale zanesljivost središča. Zvok (govor itd.) se prestavlja iz zunanjega polja v središče ali vdira na obrobje - je simptom relativnosti prostora. Med odrskim realizmom in mehanizmi nezavednega je zev, ki jo premošča telo na trapezu, s tem ko niha med točkama dveh gledišč: točko akterja in gledalca. (Huygens v 17. stoletju izumi uro z nihalom.)

Fragmenti, ki sestavljajo galerijski performans Spinozova leča (2016), se v predstavi Spinoza razširjajo v fabulo (drama) in v gledališkem prostoru prestopijo v drug medij (ples).

Osnova gledaliških postopkov bo matematika kot jezik narave ter bolj določno geometrija in optika s poudarkom na zrcaljenju, konveksnem in konkavnem, nihanju.

—
"Nastala je estetizirana gledališka snov, ki ničesar ne prepušča naključju.
Vsaka najmanjša odrska odločitev ima vsebinski argument, ki se nanaša bodisi na filozofovo misel, (romaneskno) biografijo ali na širši kontekst umetnosti 17. stoletja.
... Če je to začetek nekega žanra, ki se mu reče filozofsko gledališče, je Barbara Novakovič Kolenc nedvomno na dobri poti."
Pia Brezavšček, Naproti filozofskemu gledališču,
Dnevnik, 7. oktober 2017

"Baletna kompozicija, guganje in elementi akrobatike v odnosu do
statičnosti besedilne interpretacije in v veliki meri prisotne breztelesno, skozi zvočnike, ustvarjajo dinamične prizore upodabljajoče Spinozove življenjske preobrate, preko katerih drvi v večnost."
Petra Tanko, Radio Slovenija,
informativni program, 6. oktober 2017

"Njen čar so minimalizem, besede, misli in odlični izvajalci."
Jedrt Jež Furlan, Kolumna Akrobat s pametjo,
Dnevnik, 14. oktober 2017

« Napovednik|Ples in gledališče