Mattia Cason in EN-KNAP Group: ETIOPIJKE

Mattia Cason in EN-KNAP Group: ETIOPIJKE

avtorska predstava

Vabljeni na predstavo ETIOPIJKE, ki je prva celovečerna avtorska predstava koreografa in plesalca Mattie Casona. Predstava je osvojila glavno nagrado PREMIO SCENARIO 2021.

Pozor predstava vsebuje goloto!


O PREDSTAVI

Predstava ETIOPIJKE, prvi del trilogije o Aleksandru Velikem, je klic k bolj enotni Evropi, k bolj afroazijski in bolj združeni Evropi. Predstava se osredotoča na začetek Aleksandrovih pustolovščin, na njegovo izkrcanje v Aziji in na spopad z grškim poveljnikom plačancev, Memnonom z Rodosa.

Na podlagi tega zgodovinskega srečanja in zavoljo njegove odmevnosti v mitološkem svetu ter zlasti zaradi njegovih geopolitičnih implikacij na sodobni čas, avtor v delu raziskuje afroazijske korenine tako imenovane »evropske civilizacije«. Predstava ETIOPIJKE današnje migracije prikazuje kot čudovito priložnost, da začne evropska skupnosti raziskovati in boljše razumevati lastne korenine ter se posledično zavedati naloge pred seboj: gradnje novega modela socialne kohezije, modela, ki presega etnično in nacionalno paradigmo ter končno prepoznavanje »drugega« kot nujnega za razumevanje »jaza«.

Mattia Cason za raziskovanje aktualne tematike uporablja tako ples kot video. Ples prinaša v delo dramaturški lok, saj prikazuje Aleksandrovo življenje, njegove dogodivščine in srečanja, medtem ko video povezuje starodavno pripoved z zgodbami današnjih beguncev, njihovimi osebnimi zgodbami, težavami in željami.

Na ta način se fikcija in realnost vedno znova križata, kar posledično pred očmi gledalca sooči nasprotujoča si pojma »prihod« in »odhod« ali kar celo »Èxodus« in »Nòstos«. Ali Aleksander Veliki zapušča Makedonijo in odhaja v neznano ali se v resnici vrača tja, kamor sam čuti, da najbolj pripada? In še pomembneje: ali novodobni begunci zgolj bežijo pred vojnami in preganjanjem ali pa se kot Aleksandrovi vojaki po vstaji na bregovih reke Hyphasis šele zares vračajo domov?

IZ GLEDALIŠKEGA LISTA

Abd-Al-Rahmān Nur-Al-Din ali na kratko Jami (Džami), perzijski mistik, sufijski pesnik in učenjak iz 15. st., med drugim tudi kasnejši avtor Aleksandrijske knjige modrosti, sedi v Izmirju in s turške obale zre čez Egejsko morje. Tam se razpira domovina Aleksandra Velikega, ki jo danes imenujemo Evropa. Sprašuje se, kaj je gnalo neustavljivega zavojevalca, da je svoje vojske neumorno priganjal do in onkraj meja znanega sveta, si z brutalno silo pokoril Egipt in Perzijo ter ustvaril prvo, helenistično globalizacijo. Primarna volja do moči je več kot očitna, a ob njej se manj vidno, pa vendarle dovolj jasno izrisuje tudi radovednost, pristno zanimanje za drugačno in za Drugega. Aristotlov učenec, ki je stolkel v prah mogočni Perzepolis, je na krvave osvajalske pohode na Vzhod jemal tudi učenjake – da bi mu razprli vrata v skrivnostne simbolne svetove, ki si jih je neusmiljeno fizično podjarmjal.

Prastara dialektika med surovo močjo in subtilno mislijo sega v same začetke naše zgod(b)ovine. Ne le do Zeusove ugrabitve Evrope, temveč še bolj nazaj do Feničanov, in še dlje na Vzhod do Inda in Hindukuša, kjer se stikata starodavna indijska in kasnejša islamska civilizacija. Vse do danes se nam kaže in nas določa v prepletajočih se igrah tekmovanja in sodelovanja, svobode in bratstva, individualizma in solidarnosti. Če smo vsi ljudje bratje, kot nam zanosno poje Schillerjeva Oda radosti (mi bi neskromno dodali še sestre), ki si jo je v obliki preludija k Beethovnovi 9. simfoniji za svojo himno izbrala sodobna Evropa, kaj potem v tej zgodbi počnejo zmagoviti junaki? Kajti kjer so zmage, so namreč tudi porazi, in z njimi poraženci.

Je Aleksander Veliki slutil globoke vezi med Orientom in Okcidentom? Kot jih je dobri dve tisočletji kasneje lucidno uzrl Ludwig Witgenstein v vitki silhueti minareta, ko se je med I. svetovno voljno z avstroogrsko vojsko z vzhodne fronte prek Madžarske premikal proti Italiji. Slednjemu je bilo bržkone lažje, svojo Filozofijo logike, v kateri je preučeval odnos med realnostjo in jezikom, je snoval ob koncu dobe, ki je proizvedla romantični rek ex oriente lux. Logika je odsev sveta, zunaj logike so samo naključja – a obstajajo tudi neizrekljive reči, ki se kažejo kot mistično. Razum in mistika. Fizika in metafizika. Telo in duh. Plešoče telo.

A zgodovina ni premica in človeštvo se povsem očitno le slabo uči, vsem knjižnicam modrosti navkljub. 2300 let po Aleksandru in skoraj natanko stoletje po Wittgensteinovem preblisku v odsevu minareta več ne vidimo luči z Vzhoda. Prekrili, hlastavo zasuli smo jo z debelimi plastmi egoističnih izkoriščanj, narcističnih zmot, pokroviteljskih aroganc in slepih poniževanj. Odkar smo beli ljudje »odkrili« »Novi svet« – istega leta, 1492, ko je svoje izjemno plodno življenje sklenil Džami, katoliška Španija pa je z rekonkvisto z Iberskega polotoka izgnala še zadnje muslimane in tako zabila poslednji žebel v krsto prej skoraj osem stoletij cvetoče civilizacije Al Andalus, ki ji na ozemljih evropske celine v svojem času ni bilo para – smo se dokončno tudi v praksi ustoličili za »krono stvarstva«. Ki ga, skupaj z vsemi bitji, poljubno uporabljamo in nebrzdano zlorabljamo.

Danes na tej isti turški obali z milijardnimi podkupninami tamkajšnjemu absolutistu vzdržujemo predzidje trdnjave Evrope. Tudi na drugih delih njenih meja širimo rezilne žice in zidove – in to komaj dobra tri desetletja po »zgodovinskem« padcu berlinskega zidu. Človeškim bitjem, ki se množično utapljajo v njenih obrambnih jarkih – tudi čisto blizu nas, v sredozemskem morju in celo v Kolpi – in zmrzujejo v naših gozdovih, preprosto ne priznavamo statusa ljudi. Da v našem utrjenem in zagrajenem mehurčku sploh lahko spimo, smo jih radikalno podrugačili, simbolno razčlovečili: stoletja po nasilnih pokristjanjevanjih jih še zmeraj dojemamo kot divjake brez duše, skoraj kot nežive stvari.

Aleksander ni mogel razumeti, kako se je lahko grški plačanec Memnon z Rodosa v službi perzijskega kralja zoperstavil njegovemu pohodu na Vzhod in tako izdal svoje »grštvo«. Ker je povezave med Orientom in Okcidentom lahko le slutil. V 21. stoletju pa imamo na voljo vse informacije, da bi lahko vedeli več in bolje razumeli izdatne vzhodnjaške vplive na nastanek in razvoj Evrope. Pa tega povsem očitno nočemo, pred poznanimi zgodovinskimi dejstvi si krčevito zatiskamo oči.

Ni nam treba verjeti celotni zgodbi Martina Bernala o afroazijskih koreninah klasične civilizacije, kot jo je predstavil v svoji kontroverzni knjigi z naslovom Črna Atena (1987), da bi razumeli, kako je ideja o Evropi kot čisti krščanski civilizaciji le fikcija. Nobena civilizacija ne obstaja sama zase, ločeno od drugih, civilizacije se vedno stikajo, komunicirajo (neredko tudi konfliktno), predvsem pa se medsebojno oplajajo – in si šele s tem zagotavljajo svojo vitalnost in dolgoročno preživetje. Ideja Evrope kot politične skupnosti se izvorno sicer res v veliki meri konstituira na način per negationem, tj. z določanjem, kdo in kaj nismo, kot kontrapod pa so služili predvsem muslimani. A hkrati današnje evropske kulture ne bi bilo brez t.i. islamske zlate dobe, ki je med 8. in 13. stoletjem v marsičem postavila temelje evropski renesansi in moderni znanstveni revoluciji.

Kdo smo torej Evropejci, in kaj je Evropa? Ko sodobni populisti vročično kličejo k obrambi evropske identitete in »našega načina življenja«, s tem mislijo izključno na krščansko kulturo belega človeka. A na ta klic se lahko odzovemo tudi vsi tisti, ki Evropo dojemamo drugače, kot enkraten amalgam zelo dolge racionalne in sekularne tradicije, krščanstva ter tudi islamskih in številnih drugih predhodnih virov. Naš način življenja je brez dvoma vredno odločno braniti – tudi pred zahodni tradicionalisti, kadar v svojem enoznačno konservativnem odnosu do sveta postanejo srhljivo podobnim islamistom, ki v imenu enega samega, edinega pravega načina življenja fundamentalistično nasprotujejo zahodnemu pluralizmu, temu nemara najbolj določujočemu elementu sodobne evropske in zahodne kulture ter identitete.

O tem starodavnem in še zmeraj srditem boju za idejo Evrope nam – z dobrimi razlogi v angleščini in nemščini, jidišu in arabščini, klasični in moderni grščini, perzijščini in amharščini – govorijo Etiopijke. V našem času zatona ameriškega imperija iluzorne svobode in fiktivnih človekovih pravic. V trenutku, ko 20. obletnica Guantanama neizprosno potrjuje brezčasno latinsko modrost o Jupitru in volih. V dobi vstajenja najbolj mračnjaških ideologij prejšnjega stoletja, ki smo mu priča ob siloviti krizi predstavniške demokracije in boleče očitni (ne le organizacijski, temveč bržkone tudi idejni) impotenci levice pred cunamijem vulgarnih desničarskih populizmov. Pripovedujejo, in brezsramno zazrte neposredno v naše oči tudi sprašujejo: katero stran smo izbrali v tem spopadu, ki poleg boja proti podnebnim spremembam najbrž najbolj usodno zaznamuje naš čas in določa prihodnost sveta. Ti – stojiš na barikadah ekskluzivne trdnjave Evrope ali braniš barve Evrope kot emancipatorne transnacionalne in univerzalne ideje svobodnih in enakopravnih ljudi ter ljudstev?

prof. dr. Aleš Črnič



O AVTORJU


Mattia Cason je svoje izobraževanje začel na univerzi v Sieni, kjer je diplomiral iz antropologije in vizualnih umetnosti. Kasneje je nadaljeval študij v Bologni in magistriral iz etnologije in kulturne antropologije. Med letoma 2009 in 2012 je v Udinah študiral igro na akademiji za gledališče “Nico Pepe”, od koder je svojo pot nadaljeval v Tel Avivu (Izrael) in se preusmeril v študij plesa na “Haqvutza beYafo”. Kasneje, leta 2013, se je pridružil plesnemu programu “The Maslool” ter nadaljnje poglobil svoje znanje na področju giba in plesa. Od takrat je nastopal z Fresco Dance Company (2015-2017), Inbal Dance Company (2017-2019) in sodeloval pri številnih samostojnih projektih koreografov Michaela Getmana, Mor Shani, Maye Yogel in drugih. Februarja 2020 je nastopil v predstavi “Mileva” Ksenije Martinović v produkciji CSS Teatro Stabile d’Innovazione v Furlaniji - Julijski krajini. Prav tako februarja 2020 se je preselil v Istanbul, kjer je začel ustvarjati projekt s koreografom Isilom Biçakçijem, vendar je bil ta zaradi krize Covid-19 prestavljen na kasnejši čas. Od januarja 2021 je član EN-KNAP Group, edine stale sodobnoplesne skupine v Sloveniji.

Trailer 2
Trailer 2
Trailer 1
Trailer 1

« Napovednik|Ples in gledališče

Center kulture Španski borci, Zaloška 61, 1110 Ljubljana
Blagajna je odprta med delavniki od 17. do 19. ure ter uro pred prireditvami.
blagajna@spanskiborci.si / tel.: +386 (0)1 620 87 90

 

Koncept, koreografija in režija: Mattia Cason
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)
Asistent režije: Alessandro Conte
Besedilo: Mattia Cason
Oblikovanje svetlobe: Aleksander Plut
Video: Mattia Cason

Nastopajoči v videu (afriški begunci): Sirak, Berhanu, Dawit / Nastopajoči v videu (igralec buzukija): Odysseas Manidakis / Nastopajoči v videu (Aleksandrovi vojaki): Nabi Aslam, Armin Hamdard, Arshaz Khan, Ayal Khan, Faisal Khan, Naveed Khan, Ramin Khan, Sulaiman Kharoti, Hamyoon Nabizada (Mama), Sharif / Nastopajoči v videu (etiopski uporniki): Shashe Capra, Arsema Amare Hagos, Tarik Ranieri / Nastopajoči v videu (Ibn Arabi): Alessandro Conte
Nastopajoči v videu (AlKhidr): Paolo Cacioppo, Alessandro Conte, Luca Vallata

Snemanje videa: Federico Boni, Mattia Cason, Andrej Lamut, Alberto De Nart, Francesco Sossai
Avtor in recitator pesmi: Muhammad Abd AlMunem
Animacija: Alessandro Conte, Roberto Ranon
Montaža glasbe: Lav Kovač
Kostumografija: Katarina Markov (Atelje d.o.o.), Claudia Cavagnis (La Cruna dell’Ago), Paola D’Incà (Fuori dai Piedi), Andrea Ferletic
Rekviziti: Diego Cason, Andrea Ferletic, Katarina Markov, Antonio Trinko, Vladimir Vodeb, Loris Zanetti
Prevodi: Yonatan Esterkin (jidiš); Sorour Semsari Parapari, Sara Shmuel (Perzijščina); Gianfrancesco Lusini (amharščina); Giacomo Klein (moderna grščina); Francesca Canzian (stara grščina); Mert Aksu (turščina); Muhammad Abd Almunem (arabščina)
Prevod podnapisov v slovenščino: Polona Glavan

Posebna zahvala: Diego Cason, Rosaria Ranon, Alice Cason, Arkan Mama Sheikh, Giacomo Piazza, Tomaž Grom, Špela Trošt

Snemanje videa v rimskem gledališču v Trstu je bilo posneto z dovoljenjem Ministrstva za kulturo Republike Italije – nadzor za arheologijo, likovno umetnost in krajino Furlanije Julijske krajine.

Produkcija: Zavod EN-KNAP, CSS Teatro stabile di innovazione del FVG

            

Ekipa Zavoda EN-KNAP

Vodji vaj EN-KNAP Group: Ana Štefanec Knez, Luke Thomas Dunne / Tehnični koordinator: Jaka Šimenc / Tehnična izvedba: tehnična ekipa Španskih borcev / Oblikovanje promocijskega materiala: Neja Engelsberger / Tisk: Tiskarna Januš / Fotografija in predstavitveni video: Andrej Lamut / Izvršna producentka: Karmen Keržar / Stiki z javnostjo in uredništvo: Nina Smerkol / Marketing: Goran Pakozdi / Vodja financ: Julija Travančić / Strokovna sodelavka za finančno in poslovno vodenje: Zala Česnik / Programsko vodenje in koordinacija izobraževalnih dejavnosti: Katja Gabrijelčič / Poslovna direktorica Španskih borcev in Zavoda EN-KNAP: Marjeta Lavrič / Umetniški vodja Španskih borcev, direktor Zavoda EN-KNAP: Iztok Kovač

Program Zavoda EN-KNAP, upravitelja Španskih borcev, finančno podpirata:
Mestna občina Ljubljana  – oddelek za kulturo, ki podpira tudi dejavnost Španskih borcev, in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije



Program CSS Teatro stabile di innovazione del FVG finančno podpirajo: Ministrstvo za kulturo Republike Italije, Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Comune di Udine, Fondazione Friuli

Predstava Etiopijke je osvojila glavno nagrado PREMIO SCENARIO 2021, ki jo vsako leto podeljuje L’Associazione Scenario.


Predstavo podpira Dialoghi Performing Arts Residences, Villa Manin (Videm)


26. maj 2022 ob 20:00

Velika dvorana

Trajanje: 60 minut

Vstopnice:
12 eur; 8 eur dijaki, študenti, upokojenci; brezposelni in hendikepirani vstop prost

 

Center kulture Španski borci
Zaloška 61
1110 Ljubljana

Blagajna:
+386 (0)1 620 87 90

Uprava:
+386 (0)1 620 87 84

Email:
info@spanskiborci.si

Zemljevid

Kako do nas