Ventilator #4

Ventilator #4

A lahko še to?

A lahko še ta okus,
a lahko še ta vdih,
a lahko še ta pogled,
a lahko še ta izdih,
a lahko še ta ogled,
a lahko še ta nasmeh?

V četrtem izvedbenem dogodku serije Ventilator se ustvarjalke osredotočajo na pojem “mehka moč”, ki ga interpretirajo kot moč želje da se samoreporducira v neskončnost. V sodelovanju s filozofinjo in performerko Lano Zdravković svoja telesa podredijo mehaničnemu baletu želje in tako ustvarijo zaporedje stalnih, nenasitnih in praznih možnosti. Neskončne obljube vodijo v neskončna razočaranja. Proizvodnja želje vodi v proizvodnjo iluzije. Ponavljanje istega vodi v potrjevanje razlik. Izražanje zahtev vodi v reprodukcijo odobritev. Performerke se poigravajo z dejstvom, da osvoboditev želje ne prinaša emancipacije temveč mutirano komodifikacijo.  

Ventilator je sklop dogodkov, kjer se gibalna sedanjost povezuje z rojstvom mita brez razlikovanja med fikcijo in dejstvi. Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega, ki je bila v preteklosti obravnavana kot kontroverzno delo, je nastala v času velikega znanstvenega, umetniškega in intelektualnega napredka. V glasbenem in izvedbenem smislu predstavlja enega od obratov v gledališki umetnosti, koreografi pa jo še danes obravnavajo na zelo različne načine. Kristina Aleksova in Anita Wach v seriji Ventilator tematsko razčlenjujeta delo.

Lana Zdravković je doktorirala iz filozofije na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici (Primerjalni študij idej in kultur, Filozofski modul: Transformacije moderne misli – filozofija, psihoanaliza, kultura) s tezo »Politika emancipacije: misel-praksa militantnega subjekta« in diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu z diplomsko nalogo »Samuel Beckett, novator romaneskne forme«. Področja njenega raziskovalnega zanimanja so: politično delovanje, radikalna enakost, emancipatorne prakse, misel-praksa militantnega subjekta. Je raziskovalka, publicistka (občasno objavlja v Reviji za kulturo in družbo Dialogi, Časopisu za kritiko znanosti in novo antropologijo – ČKZ, Reviji za zgodovino, antropologijo in književnosti Borec, dnevniku Večer, Sobotni prilogi Dela, Dnevniku, Mladini, Tribuni, Medijski preži, kjer je tudi članica uredništva), radijska ustvarjalka (delovala je na radiu MARŠ in Radiu Študent), politična aktivistka, performerka in soustanoviteljica ter producentka v Zavodu za umetniško produkcijo in raziskovanje KITCH. Na Mirovnem inštitutu sodeluje pri projektih s področja manjšin, migracij, razvojnega sodelovanja, medijske politike, človekovih pravic in aktivnega političnega delovanja.

Anita Wach kot plesalka, koreografinja in performerka sodeluje v številnih mednarodnih projektih: interdisciplinarni projekt KonglomeArt (Bytom – Berlin 2003, sodelovanje z glasbenikom Dominikom Strycharskim, igralcem Samborjem Dudzinskim ter slikarjem Leszekom Blyszczynskim); poljsko-nemški projekt Skarbek (koreografija Tomasz Wygoda, nemška premiera v gledališču Volksbuhne, 2005); poljsko-izraelski projekt Blind Date in Dance & Video (Tel Aviv, 2008); mednarodni projekt Casablanca Therapy v režiji Bojana Jablanovca (DNA – Development of New Art, Praga, 2010). Od leta 2010 redno sodeluje z mednarodno platformo za sodobne scenske umetnosti Via Negativa, Ljubljana in kot plesalka, koreografinja in performerka soustvarja projekte, s katerimi nastopa v Sloveniji, na Poljskem in na številnih gostovanjih v tujini. Njen solo performans Ups (2012) in kolektivni performans Deveta (2016) sta bila izbrana tudi v selekcijo Polish Dance Platform (2012 in 2017). V sodelovanju s številnimi slovenskimi ustvarjalci sodobne scenske umetnosti je do danes v produkciji Vie Negative ustvarila preko 10 projektov, ki so bili predstavljeni tudi na številnih mednarodnih in slovenskih festivalih. Od leta 2019 živi v Ljubljani.

Kristina Aleksova se je rodila v Ljubljani, kjer je na Srednji glasbeni in baletni šoli tudi začela svojo plesno pot. Po končanem šolanju je postala članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana. Svoje znanje je izpopolnjevala na različnih delavnicah in seminarjih (Imupls Tanz, Dunaj; Centre National de danse, Pariz). Kmalu je začela koreografirati krajša dela, v sezoni 2012/2013 pa je na našem odru ustvarila prvo daljšo koreografijo Otroci z roba resničnosti v okviru baletnega večera Stravinski. Potem se je za eno sezono pridružila plesnemu ansamblu graškega opernega gledališča. Kot plesalka je sodelovala z različnimi pedagogi in koreografi (Tillman O’Donnel, David Dawson, James Cousins, Philip Taylor). V SNG Opera in balet Ljubljana pleše različne manjše in večje solistične vloge, med njimi sta bila najbolj opazna nastopa v Kylianovi Svatbi in Ekmanovih Kaktusih. Kot soavtorica in performerka je z Živo Petrič sodelovala pri produkciji več videov (System Suicide, Fuck Machine po Bukowskem, Omejitev razsežnosti), v katerih sta raziskovali preplet različnih medijev, kot so video, fotografija, ples in instalacija, ter odnos med njimi. Na prizorišču –3 sta junija 2016 predstavili avtorski plesno-performativni projekt Globina (po)gleda.

« Napovednik|Ples in gledališče