Nenehne prekinitve in Čakajoč

Nenehne prekinitve in Čakajoč

Gledališče za sodobni ples iz Čeljabinska

Najpomembnejša ruska skupina za sodobni ples, ki v tem delu Evrope gostuje prvič, se bo prihodnji torek v Španskih borcih predstavila s koreografijama pionirke in prve dame sodobnega plesa v Rusiji, Olge Pona, ki je obenem ustanoviteljica in vodja skupine.

Pona, ki je ustvarjala daleč od uveljavljenih zahodnih tokov, je s svojim delom presegla komunistično estetiko in njene umetniške omejitve, obenem pa razvila lastni stil, ki prerašča tako zahodne kot vzhodne prakse. Diplomantka traktorske mehanike je začela ustvarjati v obdobju brez posluha za sodobne umetnosti, ko je bil eden glavnih ruskih izvoznih artiklov klasični balet. Za delo svoje skupine, ki živi in ustvarja v najbolj radioaktivno onesnaženem mestu na svetu (nekajkrat bolj od Černobila), ki pa premore eno najbolj brstečih plesnih scen v Rusiji, je dosegla mednarodno priznanje.

V enem večeru se bo skupina predstavila z dvema koreografijama Olge Pona, ki tematizirata sodobno rusko družbo. Nenehne prekinitve se ukvarjajo s soobstojem več resnic v ruski družbi in njenih protislovjih, kar v družbo, ki je bila še pred nedavnim vajena le ene resnice, vnaša nelogičnost. Predstava Čakajoč, ki je prejela ugledno rusko nagrado Zlata maska, pa izpostavlja osrednji del ruskega življenja: čakanje. Čakanje, da bo boljše življenje prinesel komunizem, čakanjm, da bo boljše življenje prinesel kapitalizem …

“Skupaj z drugimi prebivalci mesta, ki so odločeni, da se bo življenje v Čeljabinsku nadaljevalo … , se je Olga Pona odločila za poslanstvo, da v tem grozljivo uničenem mestu ustvarja umetnost. Olgino delo tako prevevata junaškost in pretresljivost tega poslanstva.” The Guardian

 

Nenehne prekinitve

Iskanje »resnice« v ruski družbi in kulturi v tem trenutku ne prinese ene same resnice, pač pa več resnice, ki soobstajajo, pri čemer ena ni resničnejša od druge. Iz družbe, v kateri je vsakdo izkusil isto resnico, se je Rusija spremenila v družbo, v kateri soobstajajo nasprotja in protislovja, ne da bi jih kot take sploh doživljali.

Delo Nenehne prekinitve ta občutek pomnoževanja prenaša tako v koreografsko strukturo kot v telesa plesalcev. Za Olgo Pono nelogičnost ruske družbe in ruskega življenja postane vir gibalnega jezika njenih plesalcev. Kontinuiteta obstaja le v obliki nenehnih prekinitev in protislovij.

Čakajoč

Leta 2003 je delo Čakajoč prejelo eno največjih ruskih gledaliških nagrad Zlata maska za najboljšo koreografijo sodobnega plesa.

Čakajoč se ukvarja s ključnim delom ruskega življenja: čakanjem. Čakanjem, da bo komunizem prinesel boljše življenje, čakanjem, da bo kapitalizem prinesel boljše življenje, čakanjem, da se bo zima prevesila v pomlad, čakanjem na naslednji avtonus ali vlak. Ko čakanje postane tolikšen del življenja, to ne predstavlja več izgubljenega časa, pač pa postane del človeškega obstoja: jutri bo namreč vse bolje. 

 

Predstava ima 20-minutni odmor po prvi koreografiji. 

Vabimo vas tudi, da si dan pred gostovanjem, v pon. 23. aprila, v Španskih borcih ob 20. uri ogledate dokumentarni film o skupini. Lirični Tankograd je delo večkrat nagrajenega režiserja Borisa B. Bertrama, ki je sodeloval tudi z Larsom von Trierjem. 

Po projekciji bosta sledila srečanje in pogovor s koreografinjo in vodjo ansambla, prvo damo ruskega sodobnega plesa, Olgo Pona, in Aatom Hougeejem, ustanoviteljem Evropskega centra za razvoj plesa (EDDC), ki zadnjih deset let živi in deluje v Čeljabinsku.

 

Več o filmu.

 

O produkciji in skupini iz recenzije časnika The Guardian: 

»… najzanimivejši del letošnjega festivala /Teatro a Corto/ je njegova usmerjenost na rusko vzhajajočo sodobno plesno sceno. Ironično je, da se je klasični balet, ruski najslavnejši in najimenitnejši plesni izdelek, rodil kot hibrid, sestavljen iz najbolj izbranih francoskih, italijanskih in danskih vplivov. V nasprotju s tem se je ruska sodobna plesna kultura morala vzpostaviti tako rekoč v popolni izolaciji od zahoda: ruski koreografi so morali počakati do poznih 1990. let in razpada Sovjetske zveze, preden so se lahko kakorkoli resneje začeli srečevati s tujimi vplivi. Tudi danes je jasno, kako lačna stika je ta kultura, kot je razvidno tudi iz programa v Turinu. /.../

Toda daleč najmočnejša ruska prezenca ... je bila Olga Pona s svojo skupino Gledališče za sodobni ples iz Čeljabinska (GSPČ). Njihovo predstavo Nenehne prekinitve le stežka ne gledamo skozi lupo dejanskih življenjskih zgodb plesalcev te skupine. Čeljabinsk, mesto, v katerem skupina živi in deluje, je bilo namreč poimenovano kot »najbolj radioaktivno mesto na svetu« na račun vrste katastrofalnih jedrskih nesreč od 1940. let dalje, ki so se dogajale zaradi bližnje tovarne jedrskega orožja. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1957 v shrambi jedrskih odpadkov, ki je povzročila radioaktivno sevanje, sedemkrat večje od sevanja v Černobilu. Osupljivo je, da so mestu dovolili še naprej delovati, prebivalce pa pustili v popolni nevednosti o tem, da jih okolje zdaj smrtno ogroža.

Sama Olga Pona se je preselila v Čeljabinsk v poznih 1980. letih, ko ji je bilo 15 let, najprej zaradi študija traktorske mehanike, nato pa plesa. Njena trmasta odločenost, s katero je oblikovala lasten stil sodobnega plesa, je vredna vsega občudovanja, kajti vse, kar je tedaj imela na razpolago, je bilo le nekaj piratskih plesnih videov z zahoda. Še večjega občudovanja je vredna njena odločitev, da ostane v Čeljabinsku tudi potem, ko se je začela razkrivati strašna resnica o njegovi preteklosti. Skupaj z drugimi prebivalci mesta, ki so odločeni, da se bo življenje v Čeljabinsku nadaljevalo ter da bodo v njem uspevala tako podjetja kot družine, se je Olga Pona odločila za poslanstvo, da v tem grozljivo uničenem mestu ustvarja umetnost.

Olgino delo tako prevevata junaškost in pretresljivost tega poslanstva. Na površju Nenehne prekinitve delujejo kot abstraktno delo: njen plesni vokabular je sestavljen iz mišičaste, skulpturalne zlitine baleta, uličnega plesa in kontaktne improvizacije; njegova struktura vključuje spretno oblikovane kontraste stopnjevanja in dinamike. Trinajst plesalcev, oblečenih v ulična oblačila, premore čudovite plesne veščine, toda to, zaradi česar so posebej vznemirljivi, sta izraznost in čuječnost, ki fizično akcijo pretvorita v živ človeški dogodek. /.../

Kot razkriva izjemni dokumentarni film z naslovom Tankograd, je neverjetno, da ta plesna skupina sploh lahko kar koli ustvari: njene produkcije so ustvarjene tako rekoč brez proračuna in večina plesalcev mora imeti drugo stalno delo, da lahko preživi. Čudovito bi bilo videti, česa vse bi bila Pona in njeni plesalci sposobni s spodobnim financiranjem.«

Judith Mackrell, Guardian
13. julij 2011

« Napovednik|Ples in gledališče